Imate doma najstnika ali najstnico? Ne glede na to, kako močno je prepričan, da vse ve, še vedno v resnici ni pripravljen, da bi bil odgovoren za vse stvari v svojem življenju. Zato moramo straši tudi pri najstnikih še vedno nadzirati in usmerjati stvari. Še vedno moramo kontrolirati, kaj lahko počnejo in kaj morajo početi. Postavljanje mej in soočanje s posledicami kršitev, sta dve stvari, ki jih starši lahko uporabimo zato, da vplivamo na vedenje svojih otrok. Poglejmo si torej, kako postaviti meje najstniku.
Tisti najstniki, ki živijo znotraj postavljenih meja za svoje vedenje in tisti, ki tudi izkusijo posledice, imajo v življenju prednost. Naučijo se namreč dveh pomembnih stvari:
- kako kontrolirati svoje vedenje in
- kako uporabljati dobro presojo.
Bodite kristalno jasni v svojih zahtevah
Starši moramo postaviti omejitve tako, da smo zelo jasni pri izražanju tega, kaj pričakujemo od svojih otrok. Meje dovoljenega so bolj učinkovite, če imate vzpostavljen dober odnos s svojim otrokom. Močan, pozitiven odnos je dobra garancija za to, da bo najstnik hitreje sprejel vaše vrednote in prepričanja. Prav tako bo lažje razumel razloge, zaradi katerih postavite meje njegovemu vedenju.
Težje boste vplivali na najstnika, če se z njim nenehno prepirate, če ga ves čas popravljate in samo kritizirate. V takih pogojih verjetno najstnik ne bo hotel sodelovati z vami pri reševanju težav. Bolj verjetno je, da se bo raje odločil za boj s starši. Če se najstnik ne čuti povezanega vami, potem verjetno ne bo hotel spoštovati vaših prepričanj, vrednot in občutkov.
Hišna pravila
Dober način za postavljanje mej je ta, da postavite nekaj jasnih pravil obnašanja doma. S tem, ko jih postavite, bo najstnik točno vedel, kaj pričakujete od njega. Dobro je, če so navodila zelo jasna in jih zapišete. To ne smejo biti le prepovedi, temveč opomnik za vse družinske člane. Neke vrste hišni red, po katerem se vsi ravnate. Pravila lahko pomagajo pri tem, da otroke naučite, kako se primerno vedejo.
Če je vaš namen, da želite otroke naučiti, naj spoštujejo druge ljudi, potem lahko v hišna pravila zapišete, da pričakujete od vseh družinskih članov spoštljivo govorjenje. Lahko opredelite tudi drobne, a za prijeten dom vseeno pomembne stvari. Na primer: »Pri nas potrkamo na vrata, preden vstopimo v sobo drugih družinskih članov«, ali pa »V našem domu ne brskamo sami po mamini ali očetovi torbi«.
Kaj lahko naredite, da bodo pravila res delovala?
- Pravil naj ne bo preveč. Preveč pravil bi najstniku dalo občutek, da želite kontrolirati prevelik del njegovega življenja. No, tudi sami si jih boste precej težko zapomnili, če jih bo preveč. Bistvena in najbolj sveta pravila postavite predvsem na tistih področjih, ki lahko predstavljajo tveganje za najstnika. Seveda govorimo najprej o varnosti in zdravju, a tudi o situacijah pri katerih so lahko prizadeta čustva drugih ljudi.
- Pokažite najstniku, da ga podpirate, kadar je odgovoren, kadar ravna zrelo in samostojno. Najstnika vključite v postavljanje pravil. Starši sicer postavljamo in vzdržujemo meje, vendar se bo najstniku zdelo dobro, če bo lahko sodeloval pri oblikovanju pravil. Običajno se jih tudi raje držijo, če imajo pri tem kaj besede. Morda bo vaš najstnik celo prišel na dan s kakšno dobro idejo o tem, kakšne posledice bi bile primerne in pravične, če bo prekršil katero od pravil.
Jasno je, da se ne boste mogli dogovoriti in strinjati o vseh pravilih. Nič hudega. To ne sme biti razlog, da pravila ne bi vpeljali. Nenazadnje je vaša naloga, da se odločite, katera pravila bodo veljala v vaši hiši. Kadar se najstnik z vami ne strinja, mu lahko poveste, da določeno pravilo morda res ni najboljše ali najbolj ustrezno in pravično, vendar je najboljše, kar si lahko v tem trenutku domislite. - Pravila naj bodo čim bolj poštena. Pravično pravilo je tisto, ki enakopravno obravnava vse družinske člane. Na primer, če ste postavili pravilo: »Vedno potrkaj, preden vstopiš v najino spalnico!«, potem je prav, da tudi sami upoštevate enako pravilo, ko vstopate v sobo svojega najstnika.
- Pravila naj bodo jasna. Če bo pravilo lahko razumljivo, potem lahko pričakujete, da ga bo najstnik hitreje upošteval. Pravilo: »Špela naj se ne vrne domov prepozno!« je slabo pravilo, ker nič ne pove o tem, kdaj mora biti Špela doma, oziroma ne pove, kaj pomeni »prepozno«. »Špela mora biti ob petkih in sobotah doma pred polnočjo«. To je dobro in jasno pravilo, ki ne pušča prav veliko prostora za zmedo in prerekanje. Pravilo je jasno, ker pove otroku, kaj naj naredi in ne, česa naj ne naredi! Kadar ne vemo, kako naj oblikujemo pravilo, je dobro, da se vprašamo: »Kaj želim, da moj otrok naredi drugače ali boljše v tej situaciji?« Besede naj bodo vedno preproste in pravilo naj bo kratko. Tako si bo otrok pravilo lažje zapomnili.
Spreminjanje pravil
Pravila se morajo z otrokovim odraščanjem seveda spreminjati. Ko postane starejši in odgovornejši, se lahko tudi pravila prilagodijo in spremenijo. Pravila se spremenijo tudi takrat, ko se pojavijo nova pravila – na primer pravila o zmenkih, ko to postane aktualno.
Pravila se sicer lahko spremenijo, a potreba po pravilih vedno ostaja – tudi takrat, ko živimo pod isto streho s svojim odraslim otrokom. Pravila nam zagotavljajo, da vsi družinski člani razumejo svoje odgovornosti v skupnem gospodinjstvu, se med seboj spoštujejo in v enaki meri prispevajo s svojim delom in obnašanjem k prijetnemu vzdušju v družini.
Ta moj članek je bil objavljen tudi v Sodobni mami (kopija spodaj).
Naslovna fotografija: Foundry Co