Kaj je razlog, da veselja in volje za učenje pogosto manjka?
Po moji oceni sta vsaj dva razloga. Prvi se nanaša na naš šolski sistem. Učni načrti v osnovni šoli in gimnaziji so v primerjavi s preteklimi desetletji mnogo bolj obširni. Preveč je podatkov in informacij. Na nižji stopnji zahtevnost programa pogosto ni prilagojena stopnji kognitivnega razvoja otok. Drugi razlog je, da se učenci in dijaki ne znajo učiti na zanje ustrezen način.
Kaj delamo starši narobe, ko gre za sodelovanje ali motiviranje otrok?
Ljudje si pojem motivacije večinoma napačno predstavljamo. Vemo, kaj nas osebno motivira in zato verjamemo, da bo to delovalo tudi pri naših otrocih. Ko naš lastni recept za motivacijo ne deluje, smo začudeni. Kazen in nagrada sta lahko zelo preprosti in učinkoviti orodji, kadar delujeta, a pri večini otrok na področju učenja nista učinkoviti. Otroci so med seboj zelo različni in morda jim način, ki je bil dober za nas, ne ustreza najbolj.
Danes se od večine otrok pričakuje, da so nadpovprečni. V šoli, povsod. Je to res?
Normalna razporeditev sposobnosti ostaja enaka kot pred desetletji, le zahteve so vedno višje. Slovenski starši imamo zelo visoka pričakovanja glede izobrazbe svojih otrok. Zaradi želje po uspehu smo v stresu, ki ga prenašamo na otroke.
V resnici je vsak otrok na nekem področju nadarjen. Zato lahko starši naredimo največ za to, da bo otrok uspešen, če ga spodbujamo na močnih področjih, pa čeprav to pomeni, da se otrok ne bo vpisal na eno od najboljših gimnazij. Šola ni naša, ampak otrokova!
Kako lahko otroku, ki ni močno motiviran za učenje pomagate?
Pri najmlajših osnovnošolcih sodelujem predvsem s starši. Pokažem jim, kako in koliko lahko pomagajo svojim otrokom pri učenju. Naš skupni cilj mora biti vedno ta, da otrok pri učenju postane čim prej samostojen. Za najstnike izvajam program Aktivno učenje, v katerem spoznajo razloge, zakaj odlašajo, naučijo se tehnik učenja, zaradi katerih postane učenje manj dolgočasno in predvsem manj naporno, naučijo se učinkovite organizacije časa in trikov za lažje pomnjenje.
Ali lahko to uspe vsem otrokom?
Lahko. Prvi pogoj za uspeh je, da se otrok prostovoljno in z zanimanjem vključi v program. Drugi pa, da otrok v praksi preizkusi vse tehnike in strategije, ki mu jih predstavim, potem pa izbere in obdrži tiste, ki so zanj najprimernejše. Otrokom in dijakom vedno povem, da nimam čarobne palčke, niti čudežne tablete za učenje. Učenje je delo, lahko pa se učimo tako, da je manj dolgočasno.
Živimo v hitrem času in v zaslonih – je zato motivacija za učenje še težja, koncentracija pa manjša?
Vsi imamo sposobnost koncentracije – včasih. Sposobnost koncentracije je zelo odvisna od tega, kaj počnemo in kako zahtevna je naloga.
Gre predvsem za to, da otrok razume, da med učenjem telefon sodi v predal. Ko se uči, naj ima v roki pisalo in si zapisuje pripombe, piše vprašanja, riše pojme, ki si jih mora zapomniti.
Kakšen praktičen nasvet glede okolja, v katerem se učimo, pripomočkov, atmosfere, ure dneva?
Starši postavimo pravila o učenju in domačih nalogah. V prvi triadi naučimo otroka, da najprej naredi obveznosti, potem pa jih spodbudimo, raje kot spominjamo na to, kar mora narediti.
Otrok naj ima na mizi samo stvari, ki jih potrebuje za učenje, kozarec vode, oreščke in suho sadje.
Predvsem pa je pomemben dober odnos z otrokom. Če na otroka najprej vpijemo, se prepiramo, potem pa ga pošljemo v sobo, naj se gre učit, dobimo prav nasproten učinek od želenega.
Ste tudi NLP coach – katere veščine s tega področja pridejo prav pri iskanju rešitev za vzgojne probleme v družinah
Najpomembnejša veščina je vzpostavljanje dobrega stika. Prenos znanja in iskrica motivacije lahko preskočita, v sproščenem, varnem in zaupnem okolju, ki ga ustvarimo na skupnih srečanjih. Pravo učenje je vedno proces, ki poteka znotraj posameznika.
Ena misel glede domneve, da se danes od vseh otrok pričakuje odličnost. Kasneje v življenju najboljši v šoli morda niso najboljši v poslu, razmerjih ali v doseganju osebnega zadovoljstva…
Tudi družba pričakuje odličnost. Danes šolamo otroke za poklice, ki bodo šele nastajali v prihodnosti. Za uspeh v šoli in v življenju so bolj kot odlične ocene pomembne lastnosti kot so vztrajnost, dobre delovne navade, ustvarjalnost in sposobnost kritičnega mišljenja. Nikdar pa ne smemo pozabiti na to, da otrok ni samo šolar.