Maja je imela velike težave pri matematiki. V gimnaziji je začela pri šolskih nalogah dobivati negativne ocene in matematiko je iz meseca v mesec vse bolj sovražila. Starša sta bila pozorna na to dogajanje in sta ji priskrbela inštruktorico. Kljub inštrukcijam je Maja še vedno pisala šolske naloge negativno in njen odpor do matematike je postal tako velik, da je kazalo, da Maja ne bo zaključila letnika. Popravni izpit je bil neizbežen.
Koga naj krivimo za nastalo situacijo? Učiteljico matematike, ki je podajala snov s pomočjo računalniških prezentacij? Inštruktorico, ki je morda vložila premalo energije v dodatno razlago in vaje? Majo, ki je zaradi vse večjega odpora in strahu doživljala blokade pri vseh, še tako lahkih matematičnih problemih? Vse skupaj?
Potuha?
Pomoč pri učenju v Sloveniji pogosto razglasimo za potuho. Potuha, ki rešuje probleme lenega dijaka ali dijakinje in še bolj lenih osnovnošolcev. Kadar gre dejansko zgolj in samo za lenobo, lahko trditev o tem, da je to potuha, celo drži. Vendar lenoba pogosto ni edini vzrok za to, da učenec ali dijak uporabi pomoč pri učenju. Včasih otroški um deluje presenetljivo zrelo in za določene trditve potrebuje ustrezne logične utemeljitve. Včasih potrebuje razlago, ki dokazuje praktično uporabnost nekega znanja. Včasih samo potrebuje odgovor na preprosti otroški “Zakaj?”. Vsekakor pa otroci, če jim želimo dobro, ne potrebujejo
– učenja na pamet, še najmanj pri matematiki, kjer je različnih tipov nalog toliko, da s to metodo ne pridemo do nobenega uspeha;
– utemeljitve nekega pravila z argumentom “To je tako in se ne sprašuj o tem, zakaj”;
– dodatne napačne razlage, ki še bolj zavede že tako in tako zmedeno dojemanje učne snovi.
Prava pomoč pri učenju
Kako smo torej uspeli rešiti Majo pred ponavljanjem letnika samo in zgolj zaradi odpora do matematike?
(a) Z nevsiljivo prijaznostjo. Otroci ne želijo, da jim nek predmet ali snov vsiljujemo tako, kot da gre za pokvarjeno robo, ki jo želimo prodati za suho zlato. Najprej se moramo vživeti v njihov odpor do predmeta in učne snovi in se skupaj povzdigniti iz greznice zgodovinskih dogodkov in izkušenj, ki so pripeljale do tega odpora.
(b) S strokovnostjo. Noben otrok ne bo razumel matematike, če mu jo razlaga nekdo, ki sam nima razčiščenih osnov in “kilometrine”. Celo izkušen izvajalec učne pomoči mora pred izvedbo učne ure sam preizkusiti vse naloge in preveriti, ali se izidejo tako, da je rezultat podoben “lepim” rezultatom, ki so običajni pri nalogah v šoli, ali je naloga sploh rešljiva, ali zahteva znanja, ki jih otrok še nima…
(c) Z delom. Učna pomoč ni zgolj služenje denarja na podlagi otrokovega neznanja, ampak predvsem to, kar beseda “pomoč” sama po sebi pomeni. Torej ne gre drugače, kot tako, da otroku nudimo pomoč v smislu razlage, metod reševanja nalog in vzorcev, resnično delo, ki utrdi znanje snovi, pa prepustimo otroku samemu. Saj vsi vemo, da je opazovanje nekega dela koristvo, vendar nikakor ne zadostno za to, da isto delo znamo opraviti sami. In delo, ki ga opravi otrok, je seveda treba tudi nadzirati, preveriti, popraviti.
(d) Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo. Ko otrok obupa, izvajalec pomoči ne sme. Tudi ko otrok obupa drugič in tretjič…
Maja je naredila popravni izpit in napreduje v drugi letnik gimnazije. Jasno je, da bo še nekaj časa potrebovala učno pomoč pri matematiki, a cilj je jasen: z dobro razlago, z njenim delom, korektnim odnosom in nekaj vztrajnosti bo njeno dojemanje tako osovraženega predmeta, kot je matematika, postalo zrelejše, samozavestno in samostojno.
Staršem, ki se odločajo za učno pomoč, pa dobronameren nasvet: ne iščite najnižje cene inštrukcij, iščite raje najboljšo pomoč. Kot je pogosto res tudi z drugimi stvarmi v življenju je tudi tu šele kvaliteta in celovitost storitve zagotovilo najnižje cene.