Šola, otrok in nasilje

Je nasilje med vrstniki v slovenskih šolah tabu?

Ker se poklicno ukvarjam z vzgojo in učenjem, sem z zanimanjem poslušala nocojšnji prispevek v oddaji Odmevi. Naslov prispevka je pred oddajo obetal pogovor o žrtvah nasilja med vrstniki in upala sem, da bo govor tudi o tem, kako zaščititi žrtve nasilnega vedenja med vrstniki, ali še bolje, kaj lahko na tem področju naredijo šole in starši, da bi čim bolj uspešno preprečili takšno vedenje. Pogovor v oddaji pa je šel v drugačno smer. Gosta sta z voditeljico Rosvito Pesek, ki je kot vedno korektno vodila pogovor in postavljala zanimiva in umestna vprašanja in iztočnice, govorila predvsem o nasilju nad učitelji oziroma o neprimernem vedenju učencev in dijakov v razredu v odnosu do učiteljev.

Ta tema me vedno znova vznemiri. Zaradi stvari, ki jih slišim, mi vedno ostane grenak priokus in zaskrbljenost v smislu: pa kam gre ta svet in kaj bi lahko in morali narediti, da bi se stanje spremenilo in izboljšalo. Problem je vse prej kot preprost. Je zelo zapleten, saj nanj vpliva kar precej dejavnikov.


Zakaj gledamo stran, ko se v slovenskih šolah dogaja tako nasilje med vrstniki?

Paragrafi

Prepričana sem, da je eden od ključnih dejavnikov, ki ima velik negativen vpliv na to področje, zakonodaja in tisoče strani raznih predpisov, ki učiteljem jemljejo avtonomnost in avtoriteto in jim s tem onemogočajo, da bi opravljali svoje osnovno poslanstvo, ki je poleg izobraževanja tudi vzgoja. Podobno mnenje je v prispevku potrdil tudi ravnatelj Osnovne šole Prežihov Voranc. Brez vzgoje tudi izobraževanje preprosto ne more potekati. Zelo umestno vprašanje voditeljice ob tej temi je bilo, kako to, da sindikat (SVIZ), ki je najmočnejši sindikat v javnem sektorju, ni naredil še ničesar na tem področju? Bravo, Rosvita! To se tudi sama sprašujem. Ali je res edina vloga sindikata v tem, da govori o plačah in nemogočih pogojih v izobraževalnih ustanovah, se odkrito vpleta v in ukvarja s politiko, ne naredi pa nič na področju zakonodaje in stroke?

Domača vzgoja

Drugi ključni dejavnik je vzgoja, ki so je otroci deležni doma, v družini že od rojstva naprej. Če začnejo starši z vzgojo otroka šele takrat, ko ta postane najstnik, če mu od zgodnjega otroštva naprej niso znali dosledno in hkrati ljubeče postavljati mej in jih tudi vzdrževati, je zelo malo verjetno, da bodo lahko veliko spremenili, ko bo otrok enkrat v srednji šoli. Seveda imamo radi svoje otroke, vendar vzgoja, pri kateri je dovoljeno vse, kjer otrok dirigira staršem, jih izsiljuje, ni vzgoja. Že od nekdaj velja, da je vzgoja namreč utesnjevanje v pravila. To pomeni, da po definiciji ne more biti samo prijetna. Ker imamo res radi otroke, se moramo zavedati, da smo mi kapitani ladje, da otroci potrebujejo meje, saj jim dajejo občutek varnosti. Kadar meja ne postavljamo, dejansko preložimo preveliko breme tudi na otroška ramena. Tega pa nočemo, kajne?

Kdo je lahko učitelj?

Tretji in ne najmanj pomemben dejavnik, o katerem pa nisem do danes zasledila veliko strokovnega ali laičnega razmisleka, pa je izobraževanje bodočih učiteljev. Nekoč je obstajala Pedagoška akademija, danes imamo Pedagoško fakulteto. Da ne bi govorila na pamet, sem pogledala vpisne pogoje na Pedagoško fakulteto in dobila informacijo, da se na fakulteto lahko vpiše, kdor je opravil splošno maturo ali je pred 1. 6. 1995 končal katerikoli štiriletni srednješolski program. Če bo sprejet sklep o omejitvi vpisa, bodo kandidati izbrani glede na: splošni uspeh pri splošni maturi oziroma zaključnem izpitu 60 % točk, splošni uspeh v 3. in 4. letniku 40 % točk.

Morda bi bili ti vpisni pogoji čisto korektni za izobraževalno ustanovo, ki bi izobraževala npr. arhivarje ali administratorje. Ker pa gre za kader, ki dela z ljudmi in ima ogromen vpliv na številne generacije mladih, se s takšnimi pogoji nikakor ne strinjam.
Če se hočeš vpisati na glasbeno, likovno ali igralsko akademijo stvar nikakor ni tako preprosta. Najprej moraš dokazati (pogosto v več kot enem poskusu), da si iz pravega testa, da si nadarjen, pa da si res želiš postati igralec, pianist ali kipar. O.k, s tem ni nič narobe. Ampak, lepo prosim, a modeliranje, oblikovanje, gnetenje ali kakorkoli bi že lahko imenovali vzgojo otrok, pa lahko prepustimo komurkoli? No, s tem se nikakor ne strinjam.

bullying v šoli
Če odrasli ignoriramo vrstniško nasilje, je to skoraj tako, kot če bi bili sami nasilni do otrok (foto: Alexandra)

Človek, ki vodi otroka

V antični Grčiji je beseda paidagōgós pomenila »človek, ki vodi otroka«. Prepričana sem, da obstajata vsaj dva minimalna pogoja za opravljanje učiteljskega poklica na katerikoli stopnji izobraževanja. Imeti moraš rad otroke oz. mlade in imeti moraš rad svoj poklic, še bolje je, če uživaš v njem. Strokovno znanje sicer ni nepomembno, nikakor ne. Oba omenjena pogoja in ustrezne osebnostne lastnosti učitelja, profesorja, skratka pedagoga, pa so tiste lastnosti, ki zagotavljajo učiteljevo avtoriteto. Šele takrat, ko ima učitelj avtoriteto, obstaja možnost, da bo lahko uspešno prenašal znanje, da bo uspešno vzgajal in takrat tudi ne bo imel skrbi, da ne bo obvladal posameznika ali celega razreda.

Naslovna fotografija: Merit